Jesenski DRM tabor – Korčula 2019
Po usklajevanju kolegov je izpadlo, da se je za krompirjeve počitnice 6 DRMjevcev znašlo v Treh Portih na Korčuli. Od 26. oktobra do 2. novembra so bili bonaca, toplo morje in zrak naši neumorni zavezniki.
Potapljanja smo se udeležili Irena Č., Branko E., Borut F., Marjan K., Jure M. in Janja O. Nekaj statistike, za občutek: družbo nam je iz samega strahu pred v tem obdobju pregovornim jugom delal tudi Borutov gumenjak, pravzaprav podporni čoln fotografov in motoriziranih raziskovalcev sten. Z Željanovo barčico so se udobno prevažali in potapljali ostali štiri člani, v družbi videokamere in nekaj bočnih nitroksov za krajše dekompresije. Štiri s suhimi oblekami, brez pretiravanja s podoblekami, in dva z mokrimi, ki se nad dobrohotno temperaturo morja 20 stopinj nista prav nič pritoževala. Termoklina nas je pričakala na približno 40 metrih globine, temperatura je tu padla na osvežujočih 18 stopinj. Skupno smo opravili 68 potopov, od tega člana dislocirane enote z gumenjakom celo nočni potop.
Lokacije potopov so bile standardne, dobro poznane in zaželjene: stene s pokami in spodjedami, ki so mestoma prehajale v dvorane, tunele in cele jame! Rdečih gorgonij kar nekaj, zaradi odsotnosti toka žal večinoma zaprtih. Rumenih drevesc zmerno, gerardij za vzorec, spužev na senčnih predelih sten dovolj za užitek ob pogledu, ki se je redno odpiral vsaj 15 metrov v horizontalo, gladino pa smo uzrli lahko že nekje 25 metrov globoko. Lokacije so bile vse v bližini potapljaškega centra: na Korčuli rt Ključ, Zaklopatica in rt Velo Dance. Ogledali smo si tudi stene bližnjih otočičev: Trstenik podnevi in ponoči, Pržnjak Veli in Lukovac.
Življenja kar nekaj: od malih sramežljivih očitno ekonomsko nezanimivih vejic rdečih koral v globokih špranjah, do gosto poraščenih pobočij kavlerpe, ki je preraščala osnovni domači nepremični živelj vse tja do globine 40 metrov. No, tudi zdravih travnikov pozejdonke in sten s spužvami smo se nagledali (večinoma žveplenjače). V temnih jamah smo previdno plavutkali mimo peščenih rož, pa antenskih, suličastih in žagastih kozic; na muljastem dnu ob stenah so počivali leopardasti glavači, trlje so pridno kalile dna jam. Od polžev smo v plitvejših delih potopov opazili nekaj flabelin, kraten in velikih kodrastih perjaničarjev. Nekaj filidij in dalmatinčkov. Pa precej ognjenih črvov – tudi takih, ki so padali s stropov jam ob prehodu naših mehurčkov. Kakšno manjšo hobotnico ter ostanke njenih polžjih in školčjih pojedin, manjšega raroga. Škarpeno žal zelo redko, zato nekaj več škarpočev, celo nekaj kavalov, ki so se hitro poskrili v temne poke. Našel se je kakšen ugor, včasih celo murena na mimohodu, celo za te konce zelo redek morski konjiček se je našel! Na meji vidljivosti smo videli in nikomur povedali lokacije malih plašnih navadnih in aleksandrijskih kirenj. O vednoprisotnem ribjem drobižu ne bi, presenetili pa so zobatci, kakšen mlad gof ter gostota salp in frartov na določenih mestih.
Gostoljubnost Željana iz potapljaškega centra Diving Triporte je znana, dobrodošlica nas je čakala že ob prihodu, tako da nam utrujenim od poti in naveličanim od trajektne vožnje ni bilo potrebno takoj za lonce in smo se samo usedli za pogrnjeno mizo. Sicer pa se je jedlo marsikaj: od nič (le kdo?!) do pašt z odličnimi omakami in ribjih dobrot v restavraciji. Tudi pilo se je marsikaj: ko je po potopih sonce prijetno ogrelo teraso – pivo, koktejle, radlerje, jabolčne tate. Ko se je delal dan in sonce še ni posvetilo dobro v zaliv, pa se je prilegel tudi topel čaj. Vmes pa precej take bolj dolgočasne tekočine za rehidracijo. Zadnji dan je Željan priskrbel in odlično spekel ribe, miza se je šibila v obilju prilog – popoldan se je v dobri družbi hitro prevesil v večer in že je bilo potrebno opremo in vse ostalo spakirati v avte. Na trajektu naslednji dan smo opazovali zlovešče oblake, ki so napovedovali močan jugo in obilne padavine v naslednjih dneh. Mi pa prišli, uživali in odšli v bonaci. Je že prav, da je sreča občasno na naši strani.
Besedilo: Irena, fotke: Irena, Janja.
