Poletni DRM tabor 2021 na Dugem otoku
Vse se je začelo leto prej, ko smo tudi bili na taboru na hrvaškem Dugem otoku. Gumenjak nam odgovarja, njegova hitrost in plovne lastnosti pač odtehtajo udobje sence izpodrivnih bark za celodnevne izlete. CMASocvi pač. In ostali ljubitelji najboljših lokacij, rezanja valov in vetra v laseh tudi. In tun, ki so se ob našem glisiranju v bližini metale iz morja.
Pa terasa. Skupna terasa v skupni apartmajski hiši nam odgovarja. Apartmaji za nekaj odmika od potapljaškega vrveža, terasa pa prav za to. Ena članica je imela rojstni dan (odlične hobe in degustacija ginov!), drug član je prinesel skupno prvo kosilo še od doma, tretji član je med tednom skuhal na žlico za vse udeležence, skupni pikniki na klubskem in tamkajšnjem žaru, nepresahljive zaloge tekočin in sladoleda v najbližji skrinji – to vse so bile sestavine zmagovalnega recepta dobre volje!
Lokacije potopov tudi niso bile švoh. Zunanja stran Dugega otoka ponuja nekaj res odličnih lokacij, da o nacionalnih parkih Telaščica in Kornati ne izgubljamo besed…
Malo statistike: tabor je potekal od 3. do 17. julija in se ga je udeležilo 19 potapljačev DRM Ljubljana: Irena Č., Ivana Č., Branko E., Aljoša G., Marjan K., Metka L., Maja M. K., Jure Me., Janja O., Andrej O., Boštjan P., Marko P., Samo P., Nataša P., Nataša R., Klavdija R., Dejan S., Mojca Š. Š., Hinko Š..
Skupaj smo opravili 221 potopov.
LokacijLokacije potopov so bile kot že zapisano v Nacionalnem parku Telaščica (Garmenjak Veliki in Mali, Sestrica Mala), v Nacionalnem parku Kornati (Balun, Mrtvac, Mana, Kamičići) in ob Dugem otoku (Sika Mišnjak, Mežanj, Brbinjščica).
Stene in podvodni rti so v teh koncih lahko res lepi, porasli so z rdečimi in dvobarvnimi (rumeno-rdečimi) gorgonijami, mestoma tudi geradijami (belkaste do rumene). Stene so bile mestoma spodvisne, bolj senčne in tako polne rumenih spužev žveplenjač, oči smo si mencali tudi od lepot rumenih zaplat parazoantusov.
Od živali smo videli škarpene, jastoge, tabinje, ugorje, kar precej muren na dnevnih potepih. Kirnije niso bile številne, a smo bili prav vsake veseli. Tudi kakšen kovač se je prišel pokazat oz. smo jih s svetilkami uspeli prestreči med vejami gorgonij. Vedno so oni vodili igro: dokler so presodili, da jih ne vidimo, smo se jim lahko približevali, nato so nam nonšalantno obrnili hrbet in odplavali stran, ali za prvi vogal ali v globino. Večino naštetega je v kratkem videu ovekovečil tudi naš odlični snemalec Marjan tukaj.
V plitvejših in bolj položnih predelih smo srečevali ribjo srebrnino: kavale, jate salp, fratrov, šparov, šargov, posamezne orade in celo zobatce. Nekaj je bilo tudi hobotnic, golih polžev in ostale “sitnice”.
Naš gostitelj je bil Kornati Diving Center iz Zaglava in naš potapljaški dan se je začel s tovorjenjem gumenjaka. A glej ga zlomka: vse SCUBA enote in jeklenke za drugi potop so nas že čakale polne na čolnu. Mrki si je popoldan prej namreč rad oprtal venček visokotlačnih cevi in iz njih spletel verižico zaporedno povezanih jeklenk. S pomočjo dolge visokotlačne cevi, speljane od kompresornice do čolna, so se jeklenke počasi polnile do večera. Zjutraj nam tako ni preostalo drugega, kot da smo z bližnjega
skladišča prinesli le bočne aluke z dekompresijskimi nitroks mešanicami in osebne potapljaške drobnarije. Pa kakšno sončno kremo, očala, brisačo, buf, malico, vodo, energijsko pijačo. Aja, pa brez telefončkov žal ne gre več. Postali so predvsem fotoaparati in instant FB poročevalci s terena.
Ko smo natovorili vse potrebno in še sebe, je sledila zgoraj opisana plovba na zgoraj naštete lokacije. Dobra volja je bila primerna količini sonca in vetrovno vreme drugi teden tabora ni pokvarilo vzdušja – gumenjak in kapetan sta se izkazala! DRMjevci prav tako!
Sidranje, opremljanje, preval na hrbet v 2 do 4 skupinah, podajanje bočnih aluk, fotoaparatov in videokamere – in že smo odmehurili novim doživetjem in lepim spominom naproti. Čez kako uro so prvi polni mehurji (ne pa prazne jeklenke) pregnali prve potapljačice iz vode, počasi so primehurili tudi ostali, Branko na podaljšanem varnostnem postanku nekajkrat mimo iz iste smeri.
Sledila je vožnja do bližnjega zaliva z barom ali brez, s senco ali brez. V zadnjem primeru smo bili iznajdljivi, v prvem pa pazili, da ima vsaj kdo s seboj kune. Poskakali smo iz potapljaških oblek, jih nemarno pustili kot kadavre sušiti in greti na pomolu, sami pa se skrbno ali s tečnim prigovarjanjem namazali s sočnimi kremami in bolj ali manj poskrili v senco. Malice so v hipu sublimirale, prazna embalaža se je v šoku spogledovala s praznim prostorom okoli sebe. Pijači smo prej ali slej tudi prišli do dna, le kavico smo pili vedno počasi in z užitkom, ob dobri družbi. Vmes smo na čolnu zamenjali jeklenke s polnimi za drugi potop.
Drugi potop je sledil po enakem protokolu kot prvi, lokacija je bila nova. Vožnja do doma s kapucami, kapami ali trakovi za ušesa je botrovala, da nihče zaradi vnetja ušes ni izpustil potopa. Druga zgodba pa so nočni potopi, na katere nas je zadnja leta kar težko spraviti. Kljub temu se je drugi teden zbrala ekipa korenjakov in uspešno pravila tudi s to nadlogo. Videli so marsikaj, a ker sama nisem sodelovala, sem bom delala, da ni bilo omembe vredno.
Popoldnevi so bili kulinarično obarvani, vse od pašte s konzervo do hobotnice izpod peke. Ni nam bilo hudega, verjemite. Izkoristili smo vse kuhalne površine in načine – od klasične do mikrovalovne pečice, do električnih, plinskih in indukcijskih plošč, plinskega žara in žara na oglje. Tudi presne zelenjave in mesa se nismo branili. Od tekočin pa marsikaj v razponu čaj – pivo – gin – travarica. Vse v športnih količinah, saj zaradi morebitnih obiskov mačkov res nismo želeli izpuščati potopov.
Naši fotografi so se tudi zamotili in naredili prav lepe fotke. Naš tekmovalec svetovnega formata Hinko je imel prave treninge. Z ženo sta bila izredno uigran tandem, trenirala sta za nastop na bližajočem svetovnem prvenstvu v podvodni fotografiji na portugalski Madeiri. Naš Andrej je po stažu še mlad fotograf, a slutimo, da ga je napadlo kar možno veselje. Naša Janja pa se je raje predajala užitkom obeleževanja spominov nad gladino, čeprav sumimo, da jo podvodna fotografija še vedno zanima precej od blizu.
Zahvaljujemo se Nataši R. in Mrkiju za koordinacijo in organizacijo tabora! Cenimo vsako minuto in kalorije, ki sta jih porabila za usklajevanje vseh želja in potreb za tako uspešno izvedbo tega potapljaškega druženja.
Na prihodnje leto! Brač, Hvar – prihajamo!
Besedilo: Irena Čok, foto: Andrej Oblak, Hinko Šolinc in priložnostni avtorji za skupne nadvodne fotke.
