Poletni DRM tabor 2022 na Braču

Tokratna odločitev glede lokacije poletnega tabora ni bila težka – radi smo se vrnili na Brač k Igorju Glavičiću. Udeležilo se ga je 25 članov, skupaj smo opravili 301 potop. 

Udeleženci: Ivana Č., Irena Č., Katja D., Branko E., Aljaž G., aljoša G. – Aljo, Nika J., Blaž K., Marjan K. – Kralj, Andrea L., Metka L., Maja M. K. – Kraljica, Jure M. – Mrki, Janja O., Andrej O., Gašper O., Marko P., Samo P., Nataša P., Nataša R., Klavdija R., Dejan S., Anže Š., Mojca Š. Š., Hinko Š. 

Poročilo Aljaža G. za prvi teden potapljaškega tabora:

V soboto, 2. Julija 2022, smo se v jutranjih urah iz Ljubljane odpravili proti Braču. Po vkrcanju na trajekt v Splitu in izstopu iz avtomobila nas je pričakal vroč in soparen zrak. Vročinski val je bil v polnem teku. V Bol smo prispeli popoldan in imeli nekaj časa za počitek. Proti večeru smo se dobili z ostalimi člani pri potapljaškem centru, raztovorili svojo opremo ter izvedli briefing, kjer se nam je pridružil tudi Igor, vodja potapljaškega centra Big Blue Diving. On je tekom celotnega tedna skrbel, da smo z ladjico prispeli na potapljaške lokacije, dajal navodila pred potopi in se pridružil začetnikom pri prvih potopih. Nekateri smo se v morju ohladili že v soboto, na prvi potop pa je bilo potrebno počakati do nedelje.

Jutra so potekala tako, da smo se zbrali pri potapljaškem centru ob 8.00, pripravili vso opremo in jo natovorili na ladjico. Tisti, ki smo se že delno oblekli v neopren, smo se pred odhodom še na hitro ohladili v morju. Ob 9.00 smo odrinili. Vsak dan smo opravili dva potopa. Temperatura morja je bila 27 °C, termoklina je bila na približno desetih metrih, na tridesetih pa je bila temperatura morja približno 16 °C.

Sam sem začetnik in mi je bil celoten potek od vožnje z ladjo na lokacijo potopa, do vstopa s korakom z ladje in vrnitev na ladjo, medtem ko jo premetavajo valovi, nekaj povsem novega. Na začetnih potopih sem se ukvarjal predvsem sam s sabo, kot pa opazoval morsko življenje okrog sebe. To se je spremenilo po nekaj dneh. Določene stvari so postale rutina, postal sem bolj sproščen in začel tudi sam opažati morske organizme, ki so marsikdaj bodisi zelo majhni ali pa podobnih barv kot okolica in zato zahtevajo pozorno opazovanje. Veliko morskih bitij sem prvič videl v živo v njihovem naravnem okolju: moreno, jastoga, porcelanko, škarpeno, škarpoča, razne polže in spužve. Izmed vseh pa so mi bile najzanimivejše moškatne hobotnice, njihovo premikanje in spuščanje črnila. Svojevrstna izkušnja je bil potop v jamo (Špilja Lučice), ki je bila sicer precej velika in vhod/izhod jasno viden. Na začetku je bil občutek tesnoben zaradi spusta v temo, na katero pa so se oči privadile po prvi minuti.

Zadnji dan tabora smo imeli piknik, na katerem sem med drugim doživel krst kot novinec v klubu. Ta običaj je vzbudil občutek pripadnosti klubu in sprejetje od ostalih članov. Se veselim nadaljnih taborov.

Poročilo Nike J., drugi teden tabora:

Z Gašperjem sva se DRM potapljaškega tabora prvič udeležila letos,  Zato je bilo navdušenje že pred štartom na vrhuncu.  Odrinila sva v zgodnjih jutranjih urah in spotoma »napakirala« tudi Andrejo – eno izmed svežih članic preteklega leta. Z nasmehi na obrazu ter prtljažnikom polnim potapljaške opreme smo se podali proti Braču. 

S pomočjo navigacije smo se pripeljali do prijetne primorske hiške na vrhu hriba, kjer nas je pričakal vodja tabora Mrki in nas pod krošnjami oljk odpeljal do prostorov v katerih smo bivali naslednjih 7 dni. Sonce je prijetno sijalo, vendar se je v zraku čutila tudi močna burja, ki nas je, zmatrane in neprespane, na trenutke hotela kar odpihniti. Po kratkem oddihu in obisku slavne plaže Zlatni rat smo se vsi zbrali pred potapljaškim centrom. Tam nas je pričakal znan obraz naše članice Alenke, ki tam dela med poletnimi meseci že nekaj let. Po objemih in pozdravih smo nato na varno odložili naš zajeten kup opreme in se dogovorili za plan naslednjega dne. 

Kot se za prvi dan spodobi, ni šlo brez zapletov. Nekateri smo očitno prejšnji dan pomanjkljivo poslušali napotke in posledično na čoln natovorili namesto dveh, le eno jeklenko po osebi.  Hvala bogu je bil rvi potop dneva od potapljaškega centra oddaljen le nekaj minut in smo se med površinskim intervalom lahko nahitro vrnili po manjkajočo opremo. Pozabljivci pa smo med tem v zadregi raje pogledovali proti odprtemu morju…

Prve dni potapljanja smo vsi skupaj na ladji malo drgetali in mencali zaradi mraza in vetra, pod vodo pa prav tako ni bilo nič topleje. Ne glede na nizke temperature, so bili podvodni razgledi naravnost čudoviti in vzdušje veselo.

V ponedeljek zvečer smo se vsi udeleženci taora zbrali v centru Bola na pijači ter včasih neuspešno poskušali preglasiti zvoke žive glasbe, ki se je razlegala ne le po živobarvno osvetljenem gostinskem lokalu, temveč kar po celotni promenadi.

Prve dni se torej zaradi močnega vetra nismo odmikali prav daleč od Brača. Kot bi trenil je bil že torek zvečer, ko je bil planiran težko pričakovani nočni potop. Nekateri člani so se zaradi nižjih temperatu rraje odločili večer preživeti na toplem in suhem; bolj zagrizeni pa smo se malce bolj oblekli in se v sončnem zahodu podali proti obali. Zaradi polne lune, ki nam je razsvetljevala pot, smo se malo bali, da bo pod vodo manj življenja, a je bil na veselje nas osmih, strah zaman. Pod vodo nas je pričakal vrvež življenja: poleg miniaturnih lignjev, pisanih sip, rarogov, ugorjev in vse hvrst rib, so se nam razkazovale tudi vedno čudovite hobotnice. Vsi navdušeni smo obdani s planktonom lezli nazaj na barko in si vneto delili vtise. Navdušenje je bilo še toliko večje za člane, ki so potop v temi izkusili prvič. Povrh vsega pa je bilo ozračje ponoči relativno toplejše in je bila posledično vožnja nazaj toliko bolj prijetna.

Naslednji dan smo potope opravili ob obali Hvara. Ozračje se je končno začelo segrevati, veter pa slabeti. Četudi ta dan življa pod vodo nibilo v izobilju, so nam podvodne stene razkrivale prelepe poglede, naleteli smo tudi na dve prelepi školjki polža »Bačvarja«, ki smo jih seveda pustili pod gladino, da jih bodo lahko občudovale tudi naslednje generacije potapljačev. Pod barko pa nas je čakalo prijetno presenečenje. Ravno pred zaključkom potopa smo namreč spoznali novo prijateljico. Mlada sipa, ki smo jo ljubkovalno poimenovali Cvetka, je pogumno zaplavala med nas. Z roko sem jo poskušala ustaviti na njeni poti, ona pa se je očitno odločila, da je to super kraj za počitek. Zvedavo si nas je ogledovala, medtem ko smo si jo podajali iz roke v roko. Še posebej je bila navdušena nad Metkinim fotoaparatom, saj je vanj kar silila, prav tako pa je vsa otožna plavala za Markom, ki se je med zadnjimi od nje poslovil in se odpravil proti čolnu. To srečanje bo marsikateremu ostalo še dolgo v lepem spominu.

Dan smo zaključili z druženjem v centru mesta Bol, kjer smo se v množici turistov zgrinjali nad stojnicami hrane, postavljenih na promenadi. Okusna dalmatinska hrana je bila pika na i čudovitemu dnevu. 

V četrtek smo se pred potapljaškim centrom zbrali ob nenavadno zgodnji uri, saj nas je čakala dolga pot proti bolj zahtevni lokaciji – Kampanel v akvatoriju Paklenih otokov. Naša dva manj izkušena člana s kategorijo P1 sta potop zaradi zahtevnosti na žalost morala preskočiti, ostali pa smo se ob vrvi potopili v modro globino. Lokacija, obdana s številnimi dih jemajočimi grgonijami, je že samo zaradi svoje stožčaste oblike nekaj prav posebnega; nekje na 35-ih metrih globine pa se v tej podvodni strukturi odpre tudi čudovit tunel, ki omogoča prehod na drugo stran. Meni osebno je bila to ena izmed lepših lokacij tega tabora. Ni pa vsem šlo vse po planu, saj sta Hinko in njegova draga izbranka Mojca zaradi težav s fotoaparatom, morala potop zaključiti predčasno. Površinski interval smo opravili v prijetnem zalivu, privezani za star kamniti pomol, kjer smo se lahko tudi v miru sprehodili in posončili. Popoldanski potop smo opravili ob obali Hvara – uvala Tatinja, kjer pa me je malo razočarala izropanost podvodnega življenja, saj so skale in razpoke v njih izgledale kot super domovanje za marsikatero vrsto, a so bile do globine 35m v večini prazne.

Zadnji dan tabora smo obeležili s potopom v jamo Lučica, ki je navdušila še tako ravnodušnega potapljača. Pred jamo so nas na travnatem dnu pričakali morski konjički; v jami pa smo občudovali podvodne jamske strukture in se ozirali proti svetlobnim žarkom ki so pravljično prodirali skozi vhod na treh metrih globine. Nekateri so v notranjosti srečali gofa, drugi pa so prepričani, da se ja na dnu skrivalo še kaj drugega – kar pa zaradi pomanjkanja dokazov in očividcev na žalost ni ravno dokazljivo. Površinski interval smo opravili v bližnjem vojaškem tunelu za podmornice, kjer je nama z Gašperjem Mrki predstavil uporabo potapljaške boje in nama svoji dve boji tudi prijazno posodil za praktični preizkus. Zadnji potop torej tudi ni razočaral – poleg tega, da sva se uspela prvič preizkusiti v napihovanju potapljaške boje (kar nama je s parimi zapleti nekako uspelo), sva prav pod čolnom naletela na redko zanimivo ribo, za katero sva kasneje izvedela, da se ji reče kostorog oziroma balestra.

Na zadni vožnji proti obali smo še zadnjič občudovali množico kajterjev in surferjev, ki so se v vetru poganjali iz obale proti odprtemu morju in nazaj, ter se podružili ob ohlajeni pijači, ki jo je Hinko prijazno razdelil med vse prisotne. Sledilo je temeljito pranje opreme – za marsikatere najbolj turoben del potapljanja. Tabor smo zaključili z druženjem na naši terasi ob celi vrsti pic ter raznovrstnimi napitki. Naša P1 člana, ki zaradi koronskih ukrepov še nista prišla na vrsto za izvedbo tradicionalnega krsta, pa sta tudi nadoknadila zamujeno, saj sta z uspešno opravljenim krstom tudi uradno postala del našega društva.

Na dan odhoda smo se manjši del ekipe še malce podružili ob morju in okrepčali v odlični restavraciji nekje v sredini otoka in se nato otožni, a zadovoljni, odpravili nazaj proti Sloveniji. Seveda naš odhod očitno tudi ni mogel potekati brez zapletov, saj se je na poti proti trajektu ugotovilo, da se je pri centru pozabila ena izmed sposojenih klubskih potapljaških oblek. V reševalno akcijo smo hitro aktivirali Dejana in Natašo, ki sta na Bolu ostala še nekaj dni za našim odhodom, ter sta poskrbela, da je obleka varno prispela do Slovenije, za kar se jima zahvaljujemo.

Nestrpno že pričakujemo naslednji tabor ter nove dogodovščine in izkušnje, ki jih bo s seboj prinesel.

Podvodne fotke: Andrej Oblak.