Pomladanski DRM tabor – Lastovo 2019

 V Reportaža

V Sloveniji sta se napovedovali ohladitev in poslabšanje vremena, DRM-jevci pa smo se brez slabe vesti in polni pričakovanj, od 27. aprila do 4. maja 2019, podali na skoraj poletne temperature verjetno najmanj turističnega hrvaškega otoka Lastovo.

Tabora se je udeležilo 10 članov: Irena Č., Borut F., Marjan in Maja K., Jure M., Nataša R., Davorin Z., Branko E., Goran J. in Alenka K. Na dolgo pot smo se iz Ljubljane odpravili različno, vsi pa smo pravočasno prispeli v trajektno luko v Splitu, kjer so se naše poti združile. Po dolgi vožnji s trajektom smo komaj čakali pristanek. Naš nastanitveni cilj je bil manjši kraj Pasadur na zahodni strani otoka, 5 minut vožnje od pristanišča trajekta, kjer se nahaja tudi edini hotel na otoku in naše domovanje naslednje dni – hotel Pasadur.

Pričakal nas Goran Butajla, vodja potapljaškega centra Ronilački Raj – Lastovo. Super možakar, vedno pripravljen se prilagoditi željam in potrebam svojih strank ter najti najboljšo možno lokacijo za vsako vreme.

Hitro smo se porazdelili v sobe, polovica v standardne hotelske nastanitve, polovica v cenejše “partizanske” sobe nad potapljaškim centrom, ki pa so kljub dotrajanosti čiste in udobne (modra manjka le kakšna miza v sobi), v hotelski restavraciji pa so nas je že čakala  večerja.

Prvi dan smo za pokušino naredili plitvejša potopa na lokacijah Tovari in Rt Žrvanj, z velikimi pričakovanji pa smo se naslednji dan z avti odpeljali na južno stran otoka do rta Struga. Pred Goranovim prihodom s čolnom in našo opremo smo imeli še čas na hitro ogledati okolico častitljivih 180 let starega svetilnika, najstarejšega na tem delu Jadrana, postavljenega na vrhu rta. Sledil je prečudovit potop pod rtom, v jate kirnjic (Anthias anthias), med gorgonije in za ene tudi globlje med gozdove gerardij.

Popoldanski potop smo opravili nasproti rta Struga na lokaciji Medjedina špilja, sistemu jam, kjer so se nekoč zadrževale sredozemske medvedice (Monachus monachus). Verjetno ni potrebo omeniti, da jih nismo videli. Kljub temu pa nad jamo in življenjem v njej, posebno nad malo kirnjo (Epinephelus marginatus), nismo bili razočarani.

Tretji dan smo se zavoljo vetra potapljali pri otoku Maslovnjak Veli, dobra lokacija z lepo in zanimivo (in v naše veselje dovolj globoko) steno, del katere je tudi porasel z gorgonijami, ki so jih eni našli v prvem poskusu, eni pa ob ponovitvi.

V sredo, na praznik dela, si je tudi veter vzel nekaj oddiha in nam končno omogočil težko pričakovani Sušac, otok oddaljen približno 13 navtičnih milj od zahodne obale Lastova.
Prvi potop smo opravili pod rtom Trišćavac, verjetno najlepša potapljaška lokacija v Jadranu, ki se jo samo z besedami pravzaprav komaj opiše. Gerardije, dvobarne gorgonije, porcijske škarpene, tabinje, rarogi, jate rib in še in še … Ni bilo potrebno kakšnega prepričevanja, složno smo se odločili, da naslednji dan lokacijo ponovimo.

Med potopoma nas je na obali pričakal gostoljubni pastir Goran, edini stalni prebivalec otoka, ki nas je prijazno povabil v senco na vrtu pred svojo hišo.

Po izdatnem površinskem intervalu smo se odpravili na drugi potop v Malo jezero, 24 metrov globoko slano jezero, dostopno le pod vodo. V jezeru nas je navdušilo neverjetno veliko število slučastih kozic (Plesionika narval), prekrasen razgled na površino jezera in kirnjice na le enem metru globine. Pot nazaj na Lastovo je bila sicer dolga, a polni vtisov smo komaj čakali naslednji dan.

Naslednji dan je bilo vreme že povsem poletno, med glisiranjem na Sušac in nazaj se ga je nekaj prijelo tudi naše kože.  Prvi potop ponovno pod rtom Trišćavac – še lepši, še boljši, še bolj doživet. Nič slabši potop pa nas je pričakal pri Bjelcu, otočku na slabe pol poti med Lastovim in Sušcem. Ponovno veliko in pestro življenje – gorgonije, murene, rarogi, goli polži … Višek potopa je bila jata kakih 20 barakud (Sphyraena sp.) – hvala Goranu, da je pred potopom opozoril, naj se ne zaganjamo za njimi. Za piko na i pa še par papagajk (Sparisoma cretense), tako da lahko zares rečemo le še “ni, da ni”.

Zadnji dan se je veter ponovno okrepil, zato smo si dopoldan še enkrat ogledali gorgonije pri Maslovnjaku, ter potapljaški del tabora zaključili na prav tako dobri lokaciji Sokoline, s pestro steno in, kot običajno za Lastovo, dosti podvodnega življenja.

Po prihodu na kopno so nas čakale le še formalne obveznosti do Gorana ter seveda pranje opreme in pakiranje. Ker smo imeli večerjo vključeno v paketu ter zavoljo zelo zgodnjega odhoda trajekta, tokrat nismo organizirali tradicionalnega piknika, pa tudi druženje po večerji se je zaključilo ob zelo normalni uri. Prijetno pa je za nas poskrbela kuharica v hotelu, ki nam je pripravila vrečke s hrano za na pot namesto zajtrka.

Še vsi neprespani, a zadovoljni in polni nepozabnih vtisov, smo se tako v soboto navsezgodaj odpravili na pot nazaj, najprej proti Splitu, katero smo se povečini potrudili vsaj nekako prespati, kovali pa so se tudi že načrti za naslednje tabore in seveda, kdaj bi se vrnili na Lastovo.

V 6 potapljaških dneh nas je 9 potapljačev – Maja se nam pod vodo žal ni mogla pridružiti – opravilo natanko 100 potopov. Vse pohvale in zahvale Goranu za vse opravljeno delo in logistično podporo, ter Ireni za odlično organizacijo in izvedbo tabora. Pa seveda vsem in vsakemu posebej za dobro voljo in odlično družbo.

Besedilo: Alenka Kokalj, foto: Irena Čok, Borut Furlan, Alenka Kokalj, Goran Jeglič

 

Recent Posts

Start typing and press Enter to search