Potapljanje v francoskih jamah
Ali – kot bi jih lahko tudi še poimenovali – meki evropskega jamskega potapljanja. S to idejo smo se poigravali že zelo dolgo, končno pa sva se z Ireno uskladila in to ekspedicijo izpeljala med letošnjimi prvomajskimi prazniki, torej konec aprila 2022. Irena jo je sicer v solo zasedbi izvedla že lansko poletje, zame pa je bila to prva in še povsem neznana izkušnja. Cilja sta bila dva: spoznavanje novih jam in fotografiranje.
Omenjene jame so strnjene v sklopu naravnega parka Causses du Quercy, oziroma, kot boste iz pogovorov pogosteje slišali, v Lot regiji. Regija se tako imenuje po reki Lot, ki teče skozi park. Ni pa to edina reka, saj je park kar prepreden z rekami in potoki. Nahaja se na JZ Francije, severno od mesta Toulouse in zahodno od mesta Bordeaux, iz Slovenije pa je z avtom do njega kar dolga pot. Tja sva potovala debelih 16 ur, za nazaj pa sva imela malce več sreče s prometom in sva se vrnila “že” v 14 urah.
Spala sva v simpatičnih lesenih hiškah v kampu v mestecu Livernon. Kot najina potapljaška baza pa je služil bližnji potapljaški center Lot Filling Station, katerega upravlja lokalec Gregory Vernoux. Zelo lepo naju je sprejel, nama ponudil obilico nasvetov ter napotkov, predvsem pa je bil pri polnjenju jeklenk zelo radodaren, saj so bile vsako jutro napolnjene na 240 barov, kar nama je omogočilo zares dolge potope.
Žal sva imela malce nesreče z vremenom, saj je par dni pred najinim odhodom v regiji močno deževalo, zaradi česar so se vodostaji in pretoki v vseh jamah konkretno povečali, obenem pa se je žal skazila tudi vidljivost. Do najinega prihoda se je že malce sčistilo, vseeno pa so nekatere jame ostale nedostopne in celo nevarne za potapljanje. Kljub temu nama je uspelo obdelati 6 jam: Truffe, Marchepied, Trou de Madame, Landenouse, Ressel in St. Georges. Prvi dve jami sta imeli dežju navkljub vseeno dobro oz. celo odlično vidljivost, ostale pa so bile žal malce bolj mlečne, zato sva imela omejene možnosti fotografiranja.
Tekom tedna sem dodobra spoznal, zakaj obožujem jamsko potapljanje in zakaj je Francija sanjska destinacija zanj. Časovno si zares neobremenjen in sproščen; sam narekuješ svoj tempo, nihče te ne čaka in tudi z nikomer se ne rabiš usklajevati. Prideš, ko se ti zljubi in prav tako tudi odideš. Kot ljubitelj narave pri vožnji čez čudovito pokrajino zares uživaš. Obkrožen si z zelenimi pašniki, kjer ovce zdolgočaseno glodajo travo. En moment se voziš čez simpatično francosko vasico, že naslednjega pa pod impozantnimi pečinami. Obiskuješ čudovite izvire čiste smaragdne vode, od katerih so nekateri skriti v povsem pravljičnih gozdovih. Jame so prosto dostopne, vse pa imajo nek mističen pridih. Ko se potopiš v njih, nikoli prav zares ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom. Lahko je to ožina, polna gramoza, katerega moraš z rokami prekopati, da se prebiješ čez njo. Lahko so to slikoviti kanjončki iz žive skale, v katere je deroča voda izdolbla nešteto fasetic. Naslednji moment se znajdeš na dnu globokega vodnjaka. Kmalu priplavaš v ogromno dvorano s peščenimi sipinami, že za naslednjim ovinkom pa iz rova vate butne ogromna količina deroče vode, katero premagaš le, če zares močno zaplavaš vanjo. Prav zares pa sta najlepša dela jamskega potopa, ko na koncu ponovno zagledaš sončne žarke in ko po potopu z buddyjem vsa navdušena predebatirata vse najlepše trenutke potopa.
En teden nama je zelo hitro minil, definitivno pa se sem še vrneva. Upava, da naslednjič že v malce bolj številčni zasedbi.
Besedilo in foto: Andrej O.
