Pisati zgodovino najstarejšega potapljaškega društva v Sloveniji pomeni pravzaprav pisati zgodovino slovenskega potapljaštva. Težko je točno določiti, kdaj se je društvo rodilo: je bilo to leta 1968, ko je dobilo naziv Društvo za raziskovanje morja in podvodne športe ali krajše DRM, pod katerim je znano danes? Je to morda bilo leta 1952, ko je bilo ustanovljeno društvo Neptun? Ali pa kar leta 1937, ko je prvi Slovenec z doma narejeno potapljaško opremo prvič pogledal pod neskončno modro ploskev? Uradno velja leto 1952 za ustanovno leto društva. Vendar to pravzaprav sploh ni pomembno. DRM je sinonim slovenskega potapljaštva, kajti skoraj vsa potapljaška društva po Sloveniji so ustanovili bivši člani DRM-ja. Skoraj vsi slovenski potapljači, ki s svojimi uspehi v potapljanju in podvodnih aktivnostih pomenijo nekaj v državi in po svetu, izhajajo iz DRM-ja.
Leta 1949 se je rodilo Prirodoslovno društvo Slovenije in Ivan Kuščer je vodil v Kraljevici prvi potapljaški tečaj za potapljanje s pumpo. Potapljaška dejavnost se je širila, istočasno pa tudi podvodni ribolov.
Leto kasneje, 1953, je bil na Reki ustanovljen Savez za sportski ribolov na moru i podvodne aktivnosti Jugoslavije. Istega leta so člani Neptuna izdelali načrte za plavuti, ki jih je začela izdelovati Sava v Kranju. Kasneje je večina podvodnih lovcev zapustila društvo, saj so dovolilnice za lov, ki so jih nekoč izdajala samo društva, lahko kupovali tudi drugod. Ostali so v glavnem le tisti, ki so se potapljali s pumpami in navdušeni raziskovalci.
Leta 1960 so se člani društva odpravili na večmesečno raziskovalno odpravo v južno Rdeče morje: v Etiopijo in na otočje Dahlak. Kasneje se je društvo pod predsednikom M. Šobrom preimenovalo v Društvo za raziskovanje morja SRS, v svojem okviru pa je ustanovilo Center za podvodna raziskovanja SRS. Novi program je bil zelo ambiciozno zastavljen. V centru se je redno zaposlilo nekaj najuspešnejših biologov in fotografov. Center se je iz Ljubljane preselil v Portorož, a je zaradi neurejenih finančnih razmer propadel. Ostanke je prevzela Univerza v Ljubljani in ustanovila Morsko biološko postajo v Portorožu.
V letu 1977 se je društvo preselilo v nove prostore na Križevniški 2 v Ljubljani. Vsi člani društva pa se niso strinjali z novo, športno naravnano politiko društva. Zato je manjša skupina rekreacijsko usmerjenih potapljačev ustanovila potapljaško društvo Pozejdon (1976). Zgodovina se je ponovila leta 1984, ko je društvo štelo že okoli 200 članov: nastalo je potapljaško društvo Skat.
Podvodni fotografi DRM pa so kljub odhodu skoraj polovice svojih vrst v Skat z nezmanjšanim navdušenjem uspešno nadaljevali svoje delo. Ustanovitev Skata je bila pravzaprav za podvodne fotografe DRM celo spodbudna, saj so končno na fotografskih tekmovanjih dobili prave tekmece – iz svojih lastnih vrst.
Konec leta 1997 se je skupina, predvsem starejših članov, odločila, da bo prekinila z anarhijo in dvignila društvo nazaj na nivo, ki si ga DRM, kot najstarejši potapljaški klub v državi, zasluži. Skupina se je zavzemala predvsem za amaterizem in volunterizem, ki sta bila gonilni sili društva skozi vso zgodovino, poleg tega za ureditev finančnega poslovanja društva, ureditev društvenih prostorov in ureditev družabnega življenja v klubu. Kmalu so se znašli v konfliktu s skupino nekaterih mlajših članov, ki so videli svojo prihodnost v društvu predvsem v profesionalizaciji kluba in s tem v lastnem zaslužku. Manjši del članov, ki se z novo, nazaj k amaterizmu obrnjeno politiko društva niso strinjali, so kmalu zapustili DRM in nastalo je potapljaško društvo Nemo.
Slovensko potapljaštvo se je rodilo v skupinici navdušenih študentov naravoslovcev (Ivan in Dušan Kuščer, Drago Leskovšek, Marko Zalokar), ki so se poleti leta 1937 v vasici Sv. Juraj pod Velebitom prvič spustili pod skrivnostno gladino morja. Svoje pionirsko delo so opravili z okorno doma narejeno čelado, premajhno pumpo za zrak in pretanko cevjo. Idejo so dobili v knjigi W. Beebeja “Beneath the Tropic Seas”, kjer je avtor opisal svojo podobno, doma izdelano opremo. Leta 1938 so že posneli prve podvodne fotografije s preprostim, doma narejenim ohišjem, ki je bil nekakšen poveznik z odprtino na spodnji strani, skozi katero so vpihovali zrak.
Leta 1939 so svojo tehniko potapljanja posodobili in izdelali prvo potapljaško masko iz avtomobilske gume. Prvotno, zgolj radovedno stikanje po podmorskem svetu je kmalu preraslo v resno raziskovalno delo, ki je razkrilo marsikatere takratne skrivnosti (npr. kraški izviri ob obali). Njihovi pionirski potopi so lepo opisani v knjižici Ivana Kuščerja “Sprehodi pod morjem” in v kasnejši knjigi “Podmorski svet in mi”, ki jo je uredil pisatelj Mate Dolenc.
Leta 1952 so se ljubljanski potapljači, podvodni raziskovalci in podvodni lovci združili v društvu Neptun pod predsedstvom Toneta Fajfarja.
Leta 1958 so Neptun preimenovali v Društvo za znanstveno raziskovanje morja in podvodno tehniko. V društvu je bila predvsem aktivna skupina delavcev iz IEV (Inštituta za elektroveze), ki so preizkušali doma narejen sistem podvodne TV. Člani so od JLA dobili nekaj potapljaških jeklenk in sami so poizkusili narediti regulatorje. Kmalu pa so s pomočjo Splošne plovbe iz Pirana prišli tudi do pravih potapljaških regulatorjev in s tem leta 1959 pričeli z avtonomnim potapljanjem s stisnjenim zrakom.
Leta 1968 je društvo pod vodstvom predsednika Vlada Jezovška začelo s povsem novim programom – preusmerilo se je v športno smer. Uvedlo je posamezne sekcije za hitrostno plavanje s plavutmi, podvodno orientacijo, podvodno fotografijo, reševalno skupino in vsakoletne potapljaške tečaje in tabore. Dokončno se je preimenovalo v Društvo za raziskovanje morja in podvodne športe ali krajše DRM Ljubljana. V tem času je društvo postalo eno največjih v vsej državi (takratni Jugoslaviji). O tem pričajo številni zavidljivi uspehi na športnih in fotografskih področjih, ki so ga potisnili v sam vrh podvodnih aktivnosti v Jugoslaviji.
Proti koncu osemdesetih let so športne aktivnosti v društvu počasi začele zamirati. Starejši člani, nekoč zelo uspešni vrhunski športniki (Angela Fonda, Matjaž Kralj, Tomaž Favai, Bojan Jager in Tomo Vrhovec) žal niso našli dovolj posnemovalcev med mlajšimi kadri. Sekcija za podvodni ribolov je bila zaradi pomanjkanja zanimanja sredi osemdesetih let ukinjena in njen vodja, Vane Fortič, je od takrat dalje deloval v okviru Slovenske potapljaške zveze.
V začetku devetdesetih let se je DRM znašlo v krizi. Starejšim članom, tudi tistim, v vodstvu društva, je delovni elan nekoliko upadel, mlajši člani pa žal niso znali slediti tradiciji društva. V Ljubljani je bilo takrat ustanovljeno tudi precej drugih potapljaških društev s konkurenčno ponudbo (potapljaški tečaji, organizacija potapljaških akcij), npr. Norik sub, ko je naš član, Tomo Vrhovec, z odprtjem trgovine s potapljaško opremo ustanovil tudi svoj klub. Takratni predsedniki so si močno prizadevali, da bi popravili anarhične razmere v društvu, a žal so bili brez večjega uspeha.
Člani društva si danes močno prizadevamo, da bi DRM ohranili na visokem nivoju, kakršnega smo si zastavili v svojem programu. V gospodarski sekciji smo nabavili precej nove potapljaške opreme. Klubske prostore zgledno vzdržujemo in vanje zahajajo potapljači in ljudje, ki so kako drugače povezani s tem športom. Prirejamo visoko kvalitetne potapljaške tečaje za nazive potapljač CMAS P1, P2 in P3, predavanja, foto in video projekcije. Organiziramo stažne potope in potapljaške tabore, udeležujemo se in organiziramo tekmovanja v podvodni fotografiji.
PREDSEDNIKI DRM
Društvo za podmorski ribolov NEPTUN
Tone FAJFAR 1952 – ?
Ludvik BURGER ? – 1961
Klub za znanstveno raziskovanje morja
Miroslav ZEI 1958 – 1961
Društvo za podvodno fotografijo in film
Fedor KOVAČIČ 1960 – 1961
Društvo za raziskovanje morja LR Slovenije
(po združitvi vseh treh društev)
Milenko ŠOBER 1961 – 1967
Društvo za raziskovanje morja in podvodne športe (dokončno ime)
Vlado JEZOVŠEK 1968 – 1972
Predsedstvo (Bučar, Svete, Agrež) 1973
Borut BUČAR 1974 – 1976
Janez SVETE 1977 – 1978
Dimo FERLAN 1979
Stane JANKOVIČ 1980 – 1981
Bojan JAGER 1982 – 1983
Damir ŠILAR 1984 – 1985
Darko GORJUP 1986 – 1987
Tom TURK 1988 – 1989
Boris PLEŠKO 1990 – 1991 (odstopil)
Marjan URBAS in Leopold XHOKO1992 – 1993 (podpredsednika)
Rade BOJIĆ 1994 – 1995
Borut MATKOVIČ 1996 – 1997
Borut FURLAN 1998 – 1999
Aleš MUSIČ 2000 – 2013
Irena ČOK 2014 –