Stažni potop v Sv. Marini – 13. avgust 2022
Bila je sobota, sredi avgusta, ko smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili iz Ljubljane proti Sv. Marini v hrvaški Istri. Z Blažem in njegovo »modro puščico« sva pridrvela prva, kmalu za tem pa sta se na zbirno mesto pred kampom pripeljala še Andrej in Ivana. Prijazne uslužbenke na recepciji kampa so nam dvignile rampo, da smo se lahko zapeljali kar do potapljaškega centra v sredini kampa, kjer smo razložili vso opremo. Ko sta z malce zamude prišla še Marko in Metka, smo se navdušeni zbrali ob veliki mizi ter se vpisali za težko pričakovani potop na britanski parnik Lina. Kaj kmalu pa je sledilo razočaranje, saj nam je vodja centra javila, da je potop zaradi burje in velikih valov na žalost odpovedan. Kljub temu smo se hitro reorganizirali ter določili dva potopa st.i. pasje plaže na drugi strani kampa. Sledilo je mučno prenašanje opreme – ravno prav, da smo se pošteno ogreli in prebudili.
Na prvem potopu dneva smo odpraviliraziskati levo steno, kjer nas je na globini karzmrazilo na neprijetnih 14-ih stopinjah. Poleg škarpene in raznoraznih malih in velikih polžev, so nas pozdravili tudi v vrsto postavljeni kipci palčkov med katerimi se je skrival tudi en izmed »Minionov«. Vidljivost ni bila odlična, vendar se nismo kaj dosti pritoževali. Skale v plitvejših vodah pri povratku so bile na žalost v večini prekrite s sluzjo in posledično niso razkrivale kaj dosti življenja. So pa zato cel čas okoli nas plavali občudovanja vredni primerki orad in sorodnih vrst rib. Dekompresijski postanek smo delali pred vhodom v zaliv in se tudi tam malce poigrali z vrvežom rib, ki nas je obkrožal. Ob izstopu pa nas je pričakala polna plaža razigranih kosmatincev, ki niso bili prepričani ali naj se temnih postav, ki se dvigajo iz morja, bojijo ali veselijo.
Sledil je površinski interval namenjen malici ter polnjenju jeklenk. Andrej ter Blaž sta se že vnaprej pripravila in polnjenja nista potrebovala, zato stata čas lahko uživala na plaži, medtem ko sva se z Ivano še zmeraj oblečene v neopren, sprehodile po kampu do potapljaškega centra in nazaj do plaže. Vozički, ki jih za prevoz jeklenk v uporabo nudi potapljaški center, so nama stvar močno olajšali. Marko in Metka sta drugi potop raje preskočila in ta čas preživela na bližnjih ležalnikih, kjer sta se naužila sonca in miru.
Preostali štirje pa smo se zopet odpravili pod gladino – tokrat na desno stran. Andrej nas je ob cevi na dnu vodil do potopljenih ostankov ogromne okrogle mine; kaj kmalu pa nas je na globini zopet pošteno zazeblo. Na peščenem dnu nas je na poti zaustavil kokot oz. »morski petelinček« in nas s svojimi netipično temnimi plavutmi preprosto očaral. Očitno smo imeli srečo, saj smo kmalu zatem naleteli še na drugega, svetlejših barv. Raziskali smo tudi potopljeni trup manjše barke ter spominske kipce, ki so se skrivali v razpokah. Tudi desna stena ni razočarala, saj je razkrivala lepe razglede tako proti gladini kot globini. Ob povratku na plažo smo zadovoljni in zmatrani počasi le pričeli s pospravljanjem opreme. Za tem smo se zbrali na terasi sredi kampa in si ob hladni pijači izmenjali vtise in doživetja, nato pa se skupaj odpravili malce višje – v gostilno pred kampom, kjer smo se še zadnjič podružili in okrepčali preden smo naposled le odrinili domov.
Besedilo: Nika J.
Foto: Andrej O.
