Rab, 21. in 22. maj 2022
Potapljaški vikend na Rabu ni požel preveč interesa, je pa postregel z daleč najugodnejšimi pogoji za obisk težje dostopnih potapljaških lokacij. Iti ali ne iti se potapljati relativno daleč samo za vikend, za naju z Andrejem tokrat niti ni bilo vprašanje. Napoved je kazala brezveterje in sonce in suhi obleki sta bili že v avtu. V petek je bilo potrebno le mojstrsko smukniti čim prej iz službe in štartati proti Stinici. Vkalkulirala sva si dobro uro rezerve, prišla sva 10 minut do odhoda trajekta. Če bi jaz vozila, bi čakala jutranjega.
V potapljaškem centru Aqua sport naju je pričakala večerja, moker a srečen zlati prinašalec in preostala ekipa potapljačev in nepotapljačev. DC ima hišo z zrihtanimi in barvno usklajenimi apartmaji! Zagotovo je to potencial za potapljanje DRM skupin morda celo za tabor.
V soboto je seveda bila bonaca in padel je plan, da naredimo Čutin full day. Prvi potop smo naredili na Malem, drugega na Velikem Čutinu. Obe lokaciji sta postregli z bogatimi vrtovi sicer sramežljivo zaprtih gorgonij v dobri vidljivosti. Veliki Čutin je bolj razgibanega terena z dodatkom rumenih žveplenjač, tako da ta lokacija ponuja možnosti uživanja v potopih za vse stopnje. Voda je imela na gladini že 20°C, globlje pa je bilo še vedno precej mrzlo za neopren, dobrih 13°C.
Po vrnitvi z morja smo si postregli z obilno žar pojedino in domačim štrudljem. Po prvem dnevu so kar zgodaj popadali v postelje.
Naslednji dan je kapitan Riko uslišal naše prošnje in nas zapeljal do otoka Prvič. Morska gladina je bila mirna kot gladka glazura na torti. Na poti do lokacije smo od daleč opazovali delfine okrog ribiških ladij. V vodi so me spet objemali podobni občutki sreče kot dan poprej. Sreča je začetek sezone, sreča je biti v suhi obleki, sreča je dobra vidljivost in dragi morček, hvala ti, da ne cvetiš. Če so bile gorgonije na Čutinu zadržane, so bile na Punti Šilo prave dame v baročnem razcvetu. Andrejeve fotke povedo več kot besede. Med pavzo smo se vozili ob otoku in panoramsko vožnjo je treba omeniti, prava paša za oči. Neprijazen a mogočen teren Prviča dobro čara moč sonca in soli. Goli otok se je dvigoval iz morja kot fatamorgana in dejansko ni goli, ampak se na njemu z nižje strani razrašča makija.
Drugi potop smo naredili plitveje, na 18m smo si ogledali dokaj velik rov oz. Tunel, kakor je lokaciji tudi ime. Vidljivost je bila tu precej slabša, a zato rib ko peska v kamnolomu. Fratri, orade, črniki, zvedave babice. Meka za naše biologe po profesiji ali duši.
O pranju in nošenju opreme do avta ne bi izgubljala besed. Recimo, da je bilo vse skupaj dober kardio trening. Nato sva spet lovila trajekt, se prebijala v koloni po magistrali in v Ljubljano prišla okrog enajstih zvečer. A baterije so se nama čisto napolnile. Še vedno ne moreva pozabiti bonace in prav poletnega sonca že v maju. Dragi DRMjevci, sezona je tu!
Besedilo: Ivana Č.
Foto: Andrej O.
