JESENSKI DRM TABOR 2018 – KORČULA
Za krompirjeve počitnice, natančneje od 27. oktobra do 3. novembra 2018, se je skupinica DRMjevcev odpravila na Korčulo. Želeli smo obiskati znane lepe lokacije južnega dela otoka. Bolj kot krompirjeve, bi lahko rekli, da so bile tokratne počitnice precej smolnate. Kralj tabora ni bil naš Kralj, temveč močan in vztrajen jugo.
Doma smo pustili kar dva člana ekipe, rekonvalescenta in viroznega. Na trajektu smo se našli Rade B., Irena Č., Branko E., Borut F., Alenka K. in Marjan K. 2 z mokrimi in 4 s suhimi oblekami, med temi kar 3 fotografi in video snemalec – prava odprava! S seboj smo imeli tudi 2 skuterja in mnogo mnogo preveč bočnih aluminijevk z nitroksom – samo da tega nismo še vedeli.
Prispeli smo v soboto proti večeru, v Treh Portih nas je kot vedno sprejel Željan. Ker je bila vremenska napoved za 28. 10. pogubna, smo si bili enotni, da pač v nedeljo vedrimo na kopnem. Večina ekipe se je odpravila na sprehod – no, tradicionalno slovensko – na najbližji vrh: prvi dan naivno gledat bližnje otočke in nesojene lokacije potopov Trstenik, oba Pržnjaka in Lukovac, naslednje dni pa se spraševat, kdo zna kaj zmolit in izprosit mirno morje. Ker smo hoteli izkoristiti obilico časa, ki ga seveda naslednje dni ne bomo več imeli zaradi potapljanja (tako mi), smo takoj prešli na kulinarične presežke. Prvo kosilo je tako že bilo z žara, z mojstrom Marjanom in desno roko Borutom.
Potem, ko se je izkazalo, da bo čakanja na suhem še za kakšen dan, smo še bolj kulinarično zabredli, najprej kar v pizzerijo, potem pa hopla v gostilno, da so vsaj jedi bile morske. Sredi tedna se nas je Pozejdon končno malo usmilil in Željan je njegovo barko pozibal v šibak jugo do Trstenika, kjer smo opravili dva lepa potopa. Podvodni rti z gorgonijami, nekaj jastogov, škarpence, kavali ob izhodu iz jame na 25 m, velika hobotnica, 2 kirnji, goli polži, kanjon lep kot vedno, vsega dovolj. 2 od 3 fotografov in snemalec smo se izneverili in kamere pustili na kopnem. Predpostavili smo, da za namene, s katerimi smo prišli na tabor slikat in snemat, ni bilo pogojev.
V resnici so nas napadli tudi malodušje, lenoba in pomanjkanje adrenalina, saj so dnevi na kopnem minevali res lagodno in brezciljno. Vztrajni smo bili le pri preverjanju vremenskih napovedi in vedno verjeli najbolj optimistični. Nekaj večerov smo preživeli tudi pred kavčem in celo ob kokicah, kjer smo iz Alenkine e-zaloge pogledali nekaj lepih dokumentarcev o Pacifiku.
Na zadnji možni dan potapljanja smo po medklicu (izredno uspešni intervenciji pri vulkanizerju) izpluli prosti Trsteniku, kjer smo ponovno opravili krasen potop. Nazaj grede je tudi Željanova barka kazala znake utrujenosti in zadnjih 100 m smo ji v pristan pomagali kar vsi potapljači – z Brankom na čelu! Za ta dan je Željan predlagal skupni piknik, priskrbel ribe in jih tudi odlično spekel. Večer je minil ob prijetnem klepetu in morebitnih planih za bodoči poletni tabor, saj je takrat vreme stabilnejše, lokacije pa primerne tudi za naše po stažu mlajše člane. Debata je tekla tudi v smeri prigovarjanja v nakup gumenjaka, ki bi omogočil tako potope na bližnji otok Sušac, kot tudi potapljanje v zmernem jugu, prav v takem, ki nas je spremljal pretežni del tedna. A to je že druga zgodba, oziroma, to so sanje nas gostov.
Fotke: Irena, Branko, Borut, Alenka.
