
Poletni DRM tabor – Dugi otok 2020
Tokratno klubsko potapljanje se je malo treslo v znamenju pandemije COVID-19, natančneje v znamenju preplaha s strani stroke in politike, da bodo v času našega bivanja Hrvaško umestili v rdečo cono. To bi za Slovence ob povratku z dopusta pomenilo obvezno 14-dnevno karanteno oz. domačo samoizolacijo. Česar pa si marsikdo ni želel ali mogel privoščiti. Zgleda, da so bili politiki tudi na dopustu na Hrvaškem – in rdeče barve ni bilo.

Ob našem prihodu v Zaglav na Dugem otoku smo bili gosti bolj redka vrsta človeka, Slovenci v edini trgovinici dosledno z maskami, trgovke pa so si jih nadele, ko so videle nas oz. druge stranke. Razkužilo ob vhodu je bilo za površine, uporabljali pa naj bi ga za roke… Z natakarji je bilo malo bolje – maska ja – vendar o pravilnem nošenju ne bi…
Prvi teden smo začeli še z dolgimi hlačami in jopicami, vendar se je vreme kmalu sprijaznilo s tem, da je pač čas dopustov. Če je bil prvi teden navtično bolj pust, pa smo drugi teden našega bivanja na otoku že zaznali več turistične aktivnosti.

Morje je za ta letni čas žal ostalo nadpovprečno hladno, od 14 stopinj pod zadnjo termoklino pa do skromnih 23 pri gladini. Kar smo občutili predvsem lastniki starejših in dotrajanih mokrih oblek, medtem ko so se nekateri člani škratovsko nasmihali udobju njihovih novih debelih oblek.
Nastanjeni smo bili v apartmajih v sklopu Kornati Diving centra, na potope so nas vodili tako David Š. kot Robi H. in njegov sin Jan. Gumenjak je bil vezan ob obalo, preko ceste je bil potapljaški center s kompresorjem in prostori za opremo. Pod cesto so speljali kanal z visokotlačno cevjo in tako polnili jeklenke kar na gumenjaku. Krasno!
Nivo višje je bil prvi apartma z veliko senčno teraso, v vsakem nadstropju pa še en apartma. Na terasi sta bili 2 veliki mizi in dva žara – tamkajšnji klasični zidani in naš klubski plinski. Pa velik hladilnik z zamrzovalnikom. V hladilniku pijača ter gradivo za na žar, v zamrzovalniku tudi pijača in neusahljiva zaloga kornetov in lučk. Hm… ni nam bilo hudega. Nekateri člani so prinesli tudi velike količine domače zelenjave, ki smo jo ostali požrtvovalno pomagali pravočasno uničiti. Pa en pršut je bilo potrebno pomagati zglodati…
Na bližnje lokacije smo se vozili z gumenjakom, na oddaljene pa z avti do primernega zaliva, medtem ko je gumenjak pripeljal našo opremo z jeklenkami za prvi potop. Potopi so bili na najlepših možnih lokacijah glede na vreme, najnižjo kategorijo potapljačev in domet gumenjaka. Glede tega smo se kapitanom vedno lepo dogovorili. Seveda smo se potapljali tudi v nacionalnih parkih Kornati in Telaščica.

Prvi teden smo opravili 114 potopov, drugi teden pa 132, skupaj 246. Po nočnih potopih ni bilo povpraševanja, zato smo se jim mirno odpovedali – skupna terasa je bila pač preveč primerna za druženje, ali pa se že malo staramo…
Potapljali smo se na lokacijah: Akvatorij Dugega otoka: Mežanj, Brbinščica – JV stena in jame na SZ, Sika Mišnjak, Rt Zaglavić, Sika Kamenar, Ravica. V nacionalnem parku Telaščica: Garmenjak Veliki, Sestrica Mala. V nacionalnem parku Kornati: Balun, Obručan, Mana. Pa še v Rivanjskem kanalu in na razbitini Ledenik.

Tabora smo se udeležili člani: Irena Č., Ivana Č., Aljoša G., Branko E., Borut F., Urška F., Marjan K., Matka L., Maja M. K., Jure Me., Janja O., Andrej O., Boštjan P., Marko P., Samo P., Nataša P. Č., Nataša R., Klavdija R., Dejan S., Mojca Š. Š., Hinko Š.
Po rekreativnih potapljaških kategorijah smo bili: dva potapljača P1, sedem P2 oz. primerljivo, šest P3 oz. primerljivo, dva P4, od inštruktorjev pa dva M1 in dva M2. Kar nekaj nas je uporabljalo tudi bočne aluminijevke z bogatim nitroksom za dekompresijo. Nekaj je bilo uporabnikov dvojnih jeklenk, večina pa se nas je zadovoljila z lastniškimi 18-litrskimi jeklenkami in 15-litrskimi od potapljaškega centra. Podvodni fotografi Irena, Borut in Andrej ter video snemalec Marjan smo z opremo delali nekaj gneče na gumenjaku. Občasno sta gnečo delala še dva skuterja, medtem ko so bili priložnostni nadvodni (mobi) fotografi zelo neopazni in so v objektive ujeli marsikateri naključen simpatičen trenutek.
Glede lokacij lahko kot fotografinja omenim, da sem na vseh potopih imela širokokotni objektiv, pokrajine so me namreč očarale. Letos je bila vidljivost pod gladino redno okoli 20 metrov in več. Od ribjega življenja so nam družbo delale klasične škarpene, jastogi, murene, ugorji, tabinje, višje gor fratri, pici, salpe in ostala srebrnina. Našel se je tudi kakšen kovač in navadna ter aleksandrijska kirnja. Nagledali smo se rdečih gorgonij (najbolj v Rivanjskem kanalu), rumenih drevesc ter nekaj rumenih in belkastih gerardij, celo kakšna rdeča koralica se je našla. Senčne in spodvisne stene so bile bogato obraščene s pisanimi spužvani, sončni predeli pa z zaplatami živo rumenih zoantarjev.
Bilo je lepo, še se vrnemo!
Besedilo: Irena Č., podvodne foto: Irena Č., Andrej O., nadvodne foto: ostali udeleženci.