Poletni DRM tabor 2017 na Braču

 In Uncategorized

Hladna fronta nas je v soboto, 1. julija 2017, iz Ljubljane pospremila do Splita in naprej s trajektom do Brača, kjer smo imeli v Bolu 2 tedna naš tokratni poletni potapljaški tabor. Nekatere naše starote so takoj imele pripombo nad oznako “tabor”, češ, da bivanje v udobnih apartmajih s klimo, wi-fijem in sodobno opremljenimi kuhinjami ni tabor, pa smo jih mladci prijazno utišali z argumentom, da je poimenovanje tega skupnega potapljaškega druženja pač v DRMju tradicionalno in ga ne mislimo spreminjati. So pa štirje po stažu mlajši člani društva lepo in suvereno prvi teden taborili v enem manjših privatnih kampov v Bolu in s tem tudi formalno izpolnili kriterij za tabor.

Takoj prvi dan smo – ker je že bila priložnost in pripravljen prestol – ustoličili “kralja” tabora – našega Kralja. Na taboru smo tudi imeli “šefa” – Jureta, “komandanta” – mene, in “katalizatorja”  – Hinka (več o slednjem spodaj). Takoj smo tudi pred potapljaškim centrom izobesili našo delovno klubsko zastavo (nekoliko potemnelo od izpuhov Tomiševe koče z Murtra leto prej).

Sobota je bila oba tedna tabora namenjena logistiki, nošenju potapljaške opreme do centra na plaži, vselili smo se v apartmaje in se na rednem večernem sestanku seznanili z lokacijami potopa za prvi dan tabora in sploh vso logistično organizacijo potapljanja. Naš gostitelj je bil Big Blue Diving Bol z Igorjem na čelu in Cezarjem kot desno roko. Izredno skrbni šef centra in njegova odločna, a prijazna desna roka, sta naju dva tedna vodila na najboljše lokacije okolice Hvara in Brača, vsak teden smo se tudi odpravili na mnogo bolj oddaljen in tako želen Kampanel. Tako želen, da se nam je drugi teden na tem potopu pridružil tudi član Rade, ki nam zdaj popravlja statistiko tabora takole:

Tabora se je udeležilo 25 članov, 24 potapljačev (Rade samo na enem potopu in članica Maja, ki se letos ni potapljala). 1. teden se je tabora udeležilo 13 potapljačev, 2. teden 19 (od tega 8 oba tedna) in opravilo skupaj 349 potopov. Vsi udeleženci tabora (po stažu): Nika M., Aljoša G., Metka L., Marko P., Tanja A., Aleš P., Boštjan P., Alenka G., Alenka K., Marjan K., Maja K. (letos nepotapljačica), Hinko Š., Mojca Š. Š., Blaž L., Nataša R., Blaž K., Miha V., Janja O., Borut M., Branko E., Samo P., Rade B.,<b> </b>Jure M., Irena Č. in Borut F.

Lokacije potopov so bile večinoma na Hvaru: Zala Luka, Rt Kabal, Smočiguzica, Punta Travna, Rt Tatinja, Rt Glavna, Kampanel, Sika od Vodnjaka. Na Braču pa Uvala Lučica, Golubina špilja in Babiča stine. Ekipa potapljaškega centra je poskrbela za vodenje potapljačev z začetno kategorijo na globinsko manj zahtevne in prav zaradi vodstva zanimive potope. Bolj izkušeni člani smo se na potope po izčrpnih uvodnih predstavitvah odpravili v parih ali trojicah samostojno. Lastniki bočnih aluminijevk z nitroksom smo se zaradi sorodnih profilov potopov pokupčkali in se lahko na nekoliko večjih globinah zadržali dlje časa. Fotografi smo se včasih zadržali povsem plitvo in opravili tudi uro in pol dolge potope, kar kolegov na barki ni prav nič motilo – privoščili so si daljši interval, sončenje, kopanje in obvezno malico med potopi. Igor in Cezar sta imela razumevanje do naše želje po vsaj dvournem površinskem intervalu med potopoma, za kar smo jim bili zelo hvaležni.

Naše lokacije so bile praviloma pobočja in stene, ki so bile mestoma zaradi senčne lege bogato obrasle s spužvami vseh barv. Na stenah smo praviloma videvali rumena drevesca, redkeje rdeče gorgonije in še redkeje gerardije, vendar je bilo vsega. Tudi jastogi in nekaj rarogov ni manjkalo, pa tabinje in škarpene vseh velikosti. Glede polžev: na oranžnih spužvah aksinelah so mestoma pretiravale filidije, člani so poročali o videnjih sredozemskih klobučkov in nekaj primerkih sodcev, videli smo nekaj mehurjastih gološkrgarjev, rumenih slamnikov in zelenčkov, kodrastih in tribarvnih perjaničarjev, pa precej pisančkov. Višje proti gladini smo se nagledali flabelin (tudi oranžnih flabelin), oranžnoslistih kljukcev, pikastih perjaničarjev (dalmatinčkov) in oranžnih obročkarjev (Cratena peregrina). Na nočnih potopih smo uzrli tudi porcelanke. Nekaj je bilo tudi debate glede videnj polžev oziroma vrtinčarjev, a je knjiga Pod gladino Mediterana, ki jo naša članica Alenka K. redno in vestno jemlje s seboj na tabore, kmalu po potopu razblinila vse dvome.

Izjemna dogodka sta bila velik gof, ki sva ga z Mrkijem videla na dekompresijskem postanku na Siki od Vodnjaka in manjša barakuda, ki sta ga na nočnem potopu videla Samo in Nika. Lepo doživetje je bila čudežna alicija na drugem nočnem potopu tabora, našel in pokazal nam jo je Blaž K.. Tudi Med ribami smo videli vso tukaj živečo srebrnino (lahko jih najdete v knjigi Pod gladino Mediterana našega člana Toma T.), pa hobotnic in neštevno kozic (v vetrnicah, leščurjih in na nočnih potopih prav povsod). Razveselili so nas tudi morski piškoti in višje gor morski kraljički, pa ugorji in murene itd.

Vsak večer smo se ob 20. uri zbrali na sestanku, kjer smo vodji tabora Juretu poročali o podatkih potopov in se po seznanitvi s programom naslednjega dne prijavili ali ne na potope. J

anja je uspešno poskrbela za priložnostne klubske majice (Janja, hvala!),jaz pa neutrudno prigovarjala za skupinsko fotografiranje nad in pod gladino. Točno ob 20:30 se je vsak večer na strehi potapljaškeg

a centra – terasi hotela – začel večerni otroški disko… či-či-wa, či-či-wa, či-či-wa-wa-wa… nam je odzvanjal v glavah vse do centra Bola, ko nas je preplavila sodobnejša pop glasba iz zvočnikov koktejl barov, do katerih se je po sestankih večkrat odpravila skupina tabornikov. Hinka in Mojco, ki sta se nam pridružila drugi teden, smo poimenovali “katalizatorja” alkoholnega druženja članov, ki sta bila potrebni pogoj za nekoliko pregloboko potapljanje v kozarcih drugi teden in posledično množično odpoved nočnega potopa (so z metanjem

kamenčkov v morje raje šli krajšat znameniti bolski Zlatni rat). Hujšega, razen nekaj glavobolov naslednji dan, ni bilo.

Potapljaški dnevi so se odvijali hitro, vreme se je umirilo. Na barki smo začeli iskati senco in se nekajkrat celo prostovoljno šli kopat. Ozračje se je začenjalo segrevati, prvi petek tabora tako zelo, da je v bližini kampa, kjer so bili nastanjeni 4 naši člani, zagorelo. Dim se je širil po Bolu, gasilci so bili mobilizirani in naši člani v pripravljenosti, da spakirajo, le lastnik kampa jih je z lenobnim posedanjem ob robu parcele s svežim pivom v roki nekoliko pomirjal. Kmalu sta prihrumeli in svoje delo bliskovito opravili dve gasilski letali – in DRM piknik se je lahko začel. Vsak petek tabora namreč tradicionalno organiziramo tudi skupni piknik. Obakrat nam je Igor priskrbel sveže skuše, ki so nam jih odlično spekli v bližnji restavraciji in dostavili pred potapljaški center, obakrat smo si delo z zelenjavnimi prilogami porazdelili, tako da se je strošek celotnega dogodka gibal okoli vrtoglavih 6 EUR na osebo.

Poseben dogodek je bil tudi potop na Kampanelu. Že zaradi zgodnejše ure odhoda, dolge plovbe in pričakovanja samega potopa. K sreči na Kampanelu nismo imeli težav z močnim tokom, obakrat smo bili celo edina barka na lokaciji. Kampanel z bogato obraslimi gorgonijami vsekakor ni razočaral, le vidljivost nam jo je v globini nekoliko zagodla. Za naše manj izkušene člane je bil dvig in varnostni postanek na vrvi tudi zanimiva izkušnja, drugi teden, ko smo bili na taboru le lastniki višjih kategorij, pa smo lahko lepo opazovali naše izkušene starejše člane, ki se že nekaj desetletij niso udeležili kakšnega potapljaškega tečaja – torej predstavnike stare šole, kako so se suvereno držali za sidrno vrv. Pa ne, da med dekompresijskim in varnostnim postankom ne bi znali lebdeti, samo zakaj bi se trudili, če je bila tam vrv za njih? Mi mlajši in “sodobno” šolani člani smo suvereno lebdeli na izbranih 6 do 3 metrih in se praviloma nismo opirali na vrv – zakaj ne bi vadili to tako koristno veščino, če je že bila priložnost?

Tudi drugi teden se je hitro prevesil h koncu. Pred petkovim piknikom smo vso potapljaško opremo spravili v avte in se v soboto počasi vrnili v Ljubljano. Zadnji dan tabora in še nekaj dni po njem nas je spet obšla hladna fronta z burjo. Tako da smo prišli in odšli v hladu, vmes pa cel tabor uživali v lepem stabilnem poletnem vremenu.

Želim se zahvaliti vodji tabora in glavnemu organizatorju Juretu za odlično organizacijo in izvedbo tabora. Samo on (in morda Nataša) ve, koliko e-pošte, SMSov, telefonskih pogovorov in drugega sekiranja je prestal zardi prizadevanj za naše zadovoljstvo na taboru. Jure, hvala!

Besedilo: Irena Čok, foto: Irena Čok, Borut Furlan in priložnostni avtorji za skupne fotke.

Recent Posts

Start typing and press Enter to search